Današnji blog namenjam verjetno največji ljubezni svojega življenja-glasbi. “Teta muska” me namreč spremlja od rane mladosti, saj sem “prepeval” pesmice z otroških kaset tipa 100 kosmatih-kakšna scena in Pilov Žur. Seveda sem kmalu preklopil na rock in metal in tam večalimanj tudi ostal….
…vendar sem vsaj kar se tiče strogo rock glasbe ostal na več ali manj istih stvareh, kot sem jih poslušal že leta 1991 (metal se pridno razija in tam vedno lahko najdeš kak nov priboljšek). Kaj hočem povedati? Občutek sem imel da rock stagnira oziroma celo žalostno regresira. Prišla je Nirvana in grunge; bah, zanimivo cc 5 minut. R.E.M. so me zanimali še kako minuto manj. Skejt-pank manija me je zabavala, ma s pravim rockom nima neke velike zveze… in nato vzpon “alternative”. BRUH! Prosim lepo, leta 2000 me je prva plata Strokesov še zabavala, vendar pa me je to kar je sledilo navdajalo z grozo. Da smo si na jasnem: Franz Ferdinand, White stripes, Kings of leon, Snow Patrol in Killers NE vnašajo nečesa novega v glasbo; za nekoga, ki ima širši pogled na rock celo zelo nesramno kradejo Sonic Youthom, Whojem, Morrisseyu…. in so (zame seveda, to je vseeno kolmunistično pisanje, ne objektivna novinarska zvrst, mind you!) ob tem še neznansko nadležni. Poleg tega-kako je lahko to alternativa? Kako lahko taki “težki alternativci” kot so Franz Ferdinand ali Killers dobijo svoja redna mesta celo na tako obupno skomercializiranih postajah kot so naši najbolj poslušani radii in obenem nastopajo na brezplačnih promocijskih akcijah velikih mobilnih operaterjev? Naka, drage ovčice moje, to NI alternativa, prav tako kot fani Lady GaGa ( kater imam mimogrede boljše mnenje kot o večini prej naštetih “rockerjih”) ste fani instantne kulture, ki vam jo servirajo na pladnju. Vse lepo in prav, ampak taka glasba mi je še vedno obupna.
Kaj hočem povedat s tem teženjem? Bistvo vsega je da poslušam Straitse, Queene, Gunse in njihove novejše derivate (Crashdiet…) že predolgo, obenem pa stremim po tem, da bi v rocku spet našel nekaj NOVEGA, časovno relevantnega (starih neposlušanih skupin je itak vedno cel juhuhu) pa nisem slišal že….eh nikoli 
. In danes-revelation! Poslušam Val 202 ob kosilu in slišim Manis Street Preachers-End of love. UF! Hudo dobr! MSP so bili doslej bend ki sem ga po bežnem poslušanju odslovil, niti malo mi niso pritegnili…tole je bilo pa direkt u čelo blesavo! Dinamičen komad, lepo razvijanje, super vokal in udaren refren, ki pa klasične backvokale prefinjeno zamenja z godali. MLJAC MLJAC. Tako znano in tako sveže obenem. Je še kje kaj takšnega?
In tu pridemo do drugega jedra današnjega bloga-slovenski radio. Prejšnji teden sem na svoj napol robinzonski dopust seveda odšel z polno malho nizkokvalitetnih kompresij boljalimanj zimzelenih viž zbasanih na priročen USB ključek. Vendar je bil na barki star, dober radio z odličnim sprejemnikom in tako sem kmalu našel italijanski Virgin Rock radio. Uf! Radijska postaja, ki cel can vrti samo rock? Zakaj česa takšnega ni pri nas? In res, VRR je ves čas vrtel takšno in drugačno rock glasbo (enkrat vmes celo ogabni Ruby prej omenjenih KC), live posnetke, rairtete, novosti in klasike. Zakaj česa takšnega ni pri nas? Več kot očitno publika za rock in njegove podzvrsti obstaja, saj so Rock otočci, Metal Campi in druga zborovanja rock rulje praviloma odlično obiskana. Mar bi bilo res pretežko odrezati enega od klonov Radio 1 (Belvi, Express, Aktual, Center…) in ga spremeniti v tematski radio, ki bi glasbo vrtel, ne pa se ves čas zgolj drl, da jo ima največ v sloveniji, nato pa v grozljivem eklektičnem golažu vrtel le eno in isto. Ob takem radiu bi lahko tudi konzumanti bazičnega rocka, ki nam to ni primarna zvrst in ji ne sledimo fanatično izvedeli za kak fajn bonbonček in to kjerkoli, kadarkoli. J.b..o se je namreč držati urnikov in ur da si ob radiu ravno tedaj, ko na Študentu/Valu 202 kake pol ure predstavljajo novosti….
Mogoče pa mi vseno ni pomoči in sem okamenel dinozaver. Tale blog je namreč nastajal ob prelestnih zvokih telegraph Road, Iron Man, Burn In Prophet’s songa, vendar z dobrodošlo začimbo MSPjev. Morda pa je le še upanje, zame in za nas vse…
Šujo
